Svetilnik

So ti kdaj pokazali, kako se sadijo rože?

Kolikokrat si namočil-a prste v prst in opazoval-a čebulico iti v liste in cvet?

Se kdaj pogovarjaš z njimi in v njih vidiš sebe?

Kam se obrneš, ko se izgubiš v vsakdanu?

Veš, da sonce vsaj enkrat na dan posveti še na tako senčno pot ali se usede na oblak?

Se kdaj spustiš na kolena in vse predaš?

A slišiš jezike ljubezni najdražjih, tudi v očeh otroka ali psa?

Kdaj si nazadnje prosil-a za pomoč, si razmočil-a lica?

Dovolil-a ptici, da ti pokaže pot?

Tudi luna, bodisi polna bodisi prazna, zmeraj sveti.

Išči jo, išči v sebi, dokler te ne ponese nazaj na obalo.

Sprejmi zlato, ki ti ponuja, in ga prevleci čez razpoke.

Preštej blagoslove, jih shrani v žep,

za naslednjič, ko ujel-a se boš v nov vihar.