Že od nekdaj sem bila bolj Kekčeva, kljub temu pa sem se z leti naučila in se še učim objemati tudi oblake in občutiti dež. Sčasoma sem dojela, da lahko to najbolje počnem v lastni družbi in tišini ter v družbi najbližjnih oz. tistih, ki jim zaupam, me sprejemajo takšno kot sem, in ki si tudi sami upajo pokazati svojo ranljivost in ''temo'', čeprav se lahko takrat prebudijo tudi tiste manj prijetne pla(s)ti, ki potrebujejo večjo pozornost in popolno sprejetje, skok iz cone udobja pa se lahko sprva zdi zastrašujoč.
Zelo pogosto se pri tem obračam h glasbi oz. zvoku, star(odavn)im kulturam in njihovim univerzalnim učenjem ter svojim koreninam in modrostim prednikov. Seveda se mi še zmeraj dogaja, da odpotujem v preteklost in prihodnost, hote ali nehote. Ko se ulovim v tem, se vendarle slej ko prej zavem, da je čas za to, da si stopim s poti, za prisotnost, zavestno dihanje, ''prebavljanje'', ''čiščenje'', pretočnost in osvobojenost od tega, kar mi ne služi več.
Ob svojem času se iz tega ponovno rodi glas, beseda, pesem, slika, dotik, nasmeh, objem, dejanje...skratka nek nov oz. drug(ačen) izraz oz. odziv, ki ga pelje čustvo, misel, modrost, intuicija, energija, zavest...Vsakič znova se ''vrnem'' k zavedanju enosti in povezanosti z vsakim in vsem, k veri v izjemno moč (ne)verbalne komunikacije, spoštovanja, sprejemanja, sočutja, odpuščanja in zgleda.
Zdi se, da nenehno potujem med zvokom in tišino, med sanjami, iluzijami in resničnostmi, podzavestjo, zavestjo in nadzavestjo ter v navidezni kaos vnašam red in mir, kot da sem narejena iz vsega tega. Moja zvesta spremljevalka pri vsem tem pa je tudi ''zunanja'' Narava, ki me potrpežljivo vodi po poti razkrivanja skrivnosti življenja, bivanja in lastnega) obstoja. Tudi zahvaljujoč svoji ''notranji'' Naravi sem vedno tam, kjer moram biti, tudi, če nisem vedno Tukaj.
Iskrena hvala za obisk in Sebi podarjen čas.
Sončen in srčen pozdrav,
Lidija Petković
