Umetniki življenja

V trenutku prvega vdiha hkrati zajočemo. Prvih nekaj let na veliko ustvarjamo v ”hlače”, se igramo s hrano, kamenčki, z jezikom in igračami od A do Ž. Nato primemo v roko svinčnik, čopič, plastelin ali knjigo, nekateri obvladamo tablico ali telefon, drugi se podamo za žogo, tretji sedemo za klavir. Velika večina nas guli šolske klopi in se nauči plesati četvorko.

Eni zrastemo v filozofe, znanstvenike, snovalce, oblikovalce, drugi v posrednike, preizkuševalce, izvajalce in brezdelneže. Prav posebna skupina smo starši, ki vsak po svoje neumorno zalivamo Male Velike ljudi. Potem smo tukaj še ena prav velika družina – pesniki in pisatelji, slikarji in glasbeniki, plesalci in igralci – brez nas bi resnica o lepoti in krutosti človeka ostala oblečena.

Eni se znajdemo v temi, drugi prižigamo luč. Drug drugemu kažemo sebe in svet, vmes se prikradejo tudi slike in glasovi iz onostranstva, tudi od včeraj in jutri. Ene stvaritve so trenutne, te zaužijemo še vroče, druge so večne, ki jih občudujemo do smrti in še dlje.

Vsi pa za to ne prejemamo nagrad, niti se ne govori ali piše o nas. Smo takšni, ki imamo status umetnika, in smo naravniki, umetniki brez papirja, živa umetnina narave.

05-05-2018