Svoboda in lahkotnost izražanja
Resnica. Jo znamo prepoznati? Znamo ločiti svojo resnico od resnice drugih?
Si upamo spregovoriti o njej ali jo raje zamolčimo, ker se bojimo posledic, morebitne sodbe ali izstopanja iz množice?
Jo zmoremo izraziti kljub morebitnim strahovom in zadržkom?
Si jo upamo priznati?
Jo znamo zadržati zase, kljub radovednim ušesom?
Kdaj govoriti svojo resnico? Ko se želimo ”zliti” z okolico in iščemo potrditve? Ali ko želimo izpostaviti drugačno izkušnjo oz. pogled na kakšno isto stvar? Ko je tišina preveč nevzdržna?
Lahko takrat rečemo karkoli in kakorkoli? Ali je pomembno, da smo pri izbiri besed in načinu vendarle spoštljivi, tako do sebe kot do drugih?
Zmoremo prepoznati primeren čas in prostor za svojo resnico?
Zmoremo s telesom začutiti, kdaj se naša resnica želi sama izraziti? Nam telo morda pošilja kakšne znake, kot je npr. vztrajen ”cmok” v grlu, nenavadno pokašljevanje ali pritisk v prsih, pleksusu?
Kako se počutimo, če ne povemo svoje resnice? Se počutimo bolje ali slabše? Se počutimo sprejete in slišane?
Čakamo, da našo resnico prepozna kdo drug in jo pove namesto nas?
Znamo izbrati zase primeren način izražanja sebe in svoje resnice? Nam je bližja izgovorjena, zapisana, zapeta ali zaigrana resnica? Morda jo lažje izrazimo skozi sliko, gib ali kakšno drugo dejanje?
Zmoremo začutiti zdravilno moč (naše) resnice?
Si upamo zavzeti za resnico nekoga drugega, tudi če je ta drugačna od naše, ali ga vrednotimo in presojamo, ker ne ”paše” v naš ali družbeni okvir?
Zmoremo drugemu dopustiti njegovo svobodo izražanja in bivanja, ki nas z ničimer ne ogroža?
Zmoremo biti potrpežljivi do svoje resnice in resnice drugega?
Zmoremo sprejeti možnost, da toliko kot nas je, toliko je tudi poti, učenj in osebnih resnic?
Zmoremo pri izražanju svoje resnice govoriti iz srca in ne iz glave?
Se zavedamo tega, da so naše resnice pogojene s časom in krajem rojstva ter bivanja, primarno in sekundarno družino ter celotno linijo prednikov, izkušnjami, osebnimi odločitvami, spoznanji, osebnostjo, darovi in sposobnostmi, vrednotami, zmotami, dušnim namenom in prepoznavanjem le-tega?
Znamo prepoznati in začutiti univerzalne resnice in jih ne mešati z osebnimi?
Znamo sprejeti možnost, da Vesolje vedno in povsod poskrbi za ravnovesje tudi v raznolikosti naših izkušenj in resnic, najsi je širša slika še tako ”huda” in ”krivična”?