(Se) vzneMIRjam ali PoMIRjam?

Jaz v odnosu do sebe in drugega – sebe.

Jaz v svojem bivanjskem prostoru, domu: moje misli, besede, strahovi, skrbi, dvomi, negotovosti, nemoč, jeza…težka in manj prijetna čustva…so samo moja, so zgolj moja odgovornost in odločitev.

Jaz v družbi: moje misli, besede, strahovi, skrbi, dvomi, negotovosti, nemoč…težka in manj prijetna čustva so samo moja, so zgolj moja odgovornost in odločitev.

Veliko lažje se diha v prostoru, ki spoštuje, pomirja in ne straši, ki zaupa v nevidno inteligenco življenja tako v nas, kot v drugih, in vidi drobne radosti v še tako grozljivem filmu, v katerem smo se morda znašli vsi.

Veliko lažje se hodi naokrog, ko drugemu ne dovoliš, da ti okrog vratu obeša svoje čevlje.

Veliko lažje se hodi naokrog, ko drugega pustiš na miru in ga ne vlačiš v svojo preteklost ali vabiš v svojo prihodnost, še zlasti, če je ta poseljena s strašili, ki odganjajo ptice.

Veliko lažje se gre skozi dan, ko znamo svoje torbe in nahrbtnike pustiti pred svojim pragom ali vrati.

Veliko lažje je živeti in se veseliti jutrišnjega dne, ko smo hvaležni za vse, kar pa je dobro.

Veliko lažji smo lahko, ko drugemu dovolimo, da nam pomaga prižgati luč in pikapolonici prešteti pike.

Veliko lažje je iti spat, ko veš, da si danes zalil svoje rože in poskrbel za to, da si naredil nekaj, s čimer si že dolgo odlašal, najsi bo lahko ali težko.

Veliko lažje je spolzeti v sanje, ko se spomniš, da si tudi drugemu na oblačen dan narisal sonce.