Alkimija telesa, uma in duha

Blažiti bolečino/napetost/blokado/pritisk ali poiskati (možen) vzrok, se osredotočiti na posledico (bolezen, anomalijo) in jo po/zdraviti?

Tableta, predpisano zdravilo ali domač ‘zvarek’ je velikokrat prva in edina rešilna biljka. Kaj pa, če se v bolečini skriva živo ‘bitje’, ki je močnejše od obliža?

Kaj če nam to ‘bitje’ šepeta, govori in kaže to, kar je po naravi ali za naravo?

Znamo v sebi prepoznati osnovne naravne elemente: VODO, OGENJ, ZRAK in ZEMLJO? Poznamo njihove lastnosti?

Aristotelova METAFIZIKA v osnovi opredeljuje možno in dejansko ter bitnost in naključje. V njej se med drugim skrivajo psihologija, kot nauk o duši, kozmologija, kot znanost o naravi (fizika), in naravna teologija, kot znanost o bogu.

DUŠA – NARAVA (fizika) – BOG

Roža, kot vse živo v naravi, pri svoji rasti in razvoju sledi pogojem, ki ji bodisi to omogočajo, bodisi ne, to je nenazadnje naravna zakonitost.

Tako je tudi s telesom, ki ga najlepše neguje ravnovesje.

Iz tega pa hitro pademo, če v vsakdanjem življenju ne delujemo optimalno, pri čemer se pretirano izpostavljamo ‘negativnemu’ stresu, nezadostni količini oz. nerednemu spanju, nepravilni oz. neredni prehrani, nezadostnemu gibanju, ‘negativnim’ in samodestruktivnim mislim, ‘negativnim’ čustvom ali le-teh ne izražamo.

Na tej poti je lahko v veliko pomoč trening čuječnosti. Poglavitni koraki pri tem pa so trije: ozaveščanje MISLI, ČUSTEV in FIZIČNIH OBČUTKOV in medsebojne povezanosti med njimi.

Jih znamo razločevati? Smo pri tem prijazni do sebe ali kritični? Imamo pričakovanja, kakšni bi morali biti, ali se radovedno prepuščamo novemu, drugačnemu še nedoživetemu? V kolikšni meri si občasno dovolimo ne delovati in zgolj bi(va)ti? V kolikšni meri si občasno dovolimo upočasniti svoj ritem delovanja? V kolikšni meri si občasno dovolimo biti tiho?

ALKIMIJA je umetnost preoblikovanja. Vsaka kemična sprememba v telesu se posledično odraža v naši osebnosti, in obratno. Ta proces je obojestranski: materialno – duhovno, duhovno – materialno. CARL GUSTAV JUNG je v 20. stoletju poudarjal, da so bistvo alkimije človekove psihološke projekcije, vidiki zavesti in nezavednega.

Tako kot je vse v naravi plod združevanja ženskega in moškega principa, se tudi znotraj nas te ‘snovi’ privačijo, ljubijo in odbijajo.

Vsak, ki išče, lahko vedno znova najde svoj kamen modrosti.