Ko svoboda zaziblje varnost

Ko kot riba iz reke zaplavamo v ocean, izginejo vsi robovi udobne struge, tudi če plavamo s tokom. Z neskončno širino se povečajo tudi globine, ki temnijo sončne žarke in odnašajo razum. V prvi vrsti je lahko največji izziv to početi v duhu, vedno znova in znova, in hoditi pokončno v skladu s tem, čeprav se temu primerne misli, besede in dejanja pri celostnem utiranju lastne poti ne izključujejo.

Svoboda pa prinese tudi morje odgovornosti, negotovosti, priložnost za samodisciplino in vztrajnost ter zaupanje v neznano, življenje in svoje potenciale. Nemški socialni psiholog in humanistični filozof Emmanuel Fromm predlaga, da se tesnobe ob svobodi ne rešimo z begom, temveč se moramo poskusiti potopiti še globlje v svobodo, v svobodo od vsega, kar nam onemogoča avtentičnost, in v svobodo do vsega, kar nam pripomore k ustvarjanju naše pristnosti.

Šele brez zategovanja uzde, strahu v kosteh in potrebe po nadzoru se lahko telo zlije z našim ”konjem” in ujame svoj naravni ritem. Podobno kot krilati Pegaz, ki je v grški mitologiji simboliziral sonce in izvor življenja, dobimo tudi mi takrat krila in sposobnost ustvariti svoj ”izvir” ter se napajati iz njega, ko nam zmanjka moči.

Lažji smo, prej se dvignemo in poletimo z vetrom. Raztovorjeni in razbremenjeni, pomirjeni in osvobojeni vsega, kar se je nabralo, bodisi je naše bodisi ne, osedlamo kolo, ulovimo in držimo ravnotežje, in tako nekaj časa vse do naslednje navidezne ovire, izbire, odločitve ali postanka.