Na vlaku “karma-travma-drama”

Življenje nas pelje mimo mnogih postaj, na mnogih nas ustavlja. Včasih se ustavimo za kratek čas, spet drugič je postanek daljši. Včasih nam postaja ni pogodu, ali pa pride dan, ko ugotovimo, da smo na tleh izkusili dovolj. Včasih imamo možnost kupiti novo vstopnico in zamenjati vlak. Včasih nam ni pogodu, kar vidimo skozi okno. In potem ulovimo drug vlak ter tako do naslednjega.

Vlak, na katerem sem danes, pelje v drugo mesto, ga vozi nekdo drug, ima drugačne sedeže in prevaža druge ljudi. A včasih nasproti nam sedi nekdo, ki nas v enem trenutku povabi na svoj vlak, s katerim se vozi že vse življenje, na vlak, ki nosi napis Karma – Travma – Drama. Če oz. ko se nič hudega sluteč odzovemo, se prava pustolovščina šele začne.

Kot muha se ulovimo v pajkovo mrežo, ki je spletena iz spominčic. Sčasoma se lahko pokaže, da so njene niti prepojene s soljo in sladkorjem, in da v resnici kopičijo le jezo, žalost, strah in pričakovanja. Kljub temu prepoznamo klic in se še ne poslovimo ampak se skupaj odpravimo daleč daleč nazaj, do otroka, ki želel si je samo ljubezni in objema. S sočutjem in brez obsojanj se odpravimo še dlje, do nekih drugih življenj in na koncu morda pridemo tja, kamor sega sam začetek tega klobčiča. In na tem potovanju se lahko dotaknemo trenutkov, ki v tem potniku odmevajo še danes, in ga vodijo v nevidnih krogih, vsakič znova na drugem vlaku, z drugimi ljudmi.

Vidimo lahko kako namesto uživanja v pogledu na barvo ali v prijetnem vonju vrtnice potnik prešteva zgolj njene trne in se sprašuje zakaj je njegova drugačna od naše, od drugih. Prst, ki ga uperja v nas, sloni na treh, ki gledajo vanj. Njegova bolečina je globoka kot neskončen vodnjak in tako žareča, da zmore utripati še skozi nas. Pošasti, ki ga lovijo, so kot ogledala v muzeju iluzij, kamor pelje tudi nas. Medtem ko se skrije pod posteljo, pa čaka, da bomo mi prižgali luč in ga potegnili ven. A ker se ta luč dolgo ne prižge, saj je zunaj prav zaprav svetlo in lep sončen dan, in ker ta potnik ni več otrok, nas poskuša zvleči še pod posteljo, kjer pa ni prostora za dva. Takrat nas užaljeno in nemočno prične odganjati iz sobe, kamor se je zaklenil že pred leti. Predstava, pod katero se je sam podpisal, tako prežene še zadnjega gledalca, ki je pravi čas uvidel, da vlak drvi v prepad..

…pri izražanju empatije (vživljanju v drugega, čutenju z drugim) do drugih so meje lahko zelo tanke in subtilne…zato je pomembno, da se znamo v prvi vrsti zaščititi in poskrbeti zase, znati razločiti kaj je naše in kaj ni, zlasti, ko gre za manj prijetna čustva in negativne interese ter energetske strukture drugega…