Drugo rojstvo

Pred kratkim se je ustavil čas.

Bila sem tukaj in zdaj.

Slekla sem svoja oblačila, da bi se nastavila vodi.

Naenkrat sem začutila ogromen val, prebudil se je vulkan.

Zvrtelo se mi je.

Poklicala sem na pomoč.

Vse, kar sem lahko storila je bilo to, da sem opazovala.

Šla sem iz telesa.

Zmanjkalo me je.

Vrnila sem se, precej hitro.

Bila sem nemočna, a v objemu.

Bila sem nemočna, a v ljubezni.

Bila sem nemočna, a na varnem.

Še zmeraj gola, kot naravnost iz maternice.

Opazovala sem opazovalca.

Čutila bolečino.

Čutila strah.

Spustila sem nadzor, se prepustila.

Ponovno me je zmanjkalo.

Vrnila sem se, tokrat ne tako hitro.

Spet sem bila tukaj in zdaj.

Nemočna, a prisotna.

Nemočna, a resnična.

Nemočna, a v objemu in ljubezni.

Prišla sem nazaj, z novim telesom.

Prišla sem nazaj, z novimi očmi.

Ob meni so cveteli tulipani.

Dišalo je po pomladi.

Sedla sem na rob postelje, pod nogami začutila tla.

Počasi, a z zaupanjem sem pogledala skozi okno.

In stopila v nov dan.

Mirno je.

Vse je tako, kot mora biti.