Poslušam – Čutim – Slišim

Besede drugega, zlasti nekoga, ki te je leta, vede ali nevede, pripravljal na to, da enkrat vendarle stopiš na mizo, pa četudi sprva zgolj znotraj sebe, lahko v nekem trenutku dobijo obliko in težo zvona, ki bo dodobra zazibal in zatresel tvoj stolp. Pa vendar lahko v primeru, da se ga potrudiš zares ‘prebrati’ in slišati, sčasoma te iste besede, tvoj stolp naredijo še bolj pokončen in trden. Hkrati lahko tvoj stolp postane za njih previsok.

Te besede so morda ogrnjene v nevidni plašč iz sulic, ki neumorno švigajo in silijo v sleherno špranjo skozi katero kukajo žarki tvojega čistega in nežnega srca. V svojem letu te besede nosijo semena dvoma in strahu, ki so od tega, ki jih izgovarja. To niso besede miru in ljubezni, zaupanja ali podpore, razumevanja ali sočutja, temveč se same povabijo na ples z njegovim lastnim egom, ki te želi speljati na plesišče.

Nepovabljene besede se oblačijo v vprašaje, ki predpostavljajo in mečejo v en koš, tako od daleč, čez prst, zgolj skozi njegova očala. Ne hodijo v tvojih čevljih, ne poznajo vseh tvojih radosti in modrosti, zlasti, če molčiš, ker veš, da ta drug ne bo razumel.

Takšnih ne zanima trenutek, ki tebe vedno znova pripelje k sebi in te žene naprej. Takšni skačejo v preteklost, kjer tebe več ni. Takšni skačejo v prihodnost, kjer te še ni. Takšni ne vedo od kod prihajaš in kam greš.

Medtem ko si jemljejo pravico, da te odvračajo od izkušenj in lekcij, se ti postavljaš, vendar ne v bran temveč vase in zase. Skozi ogenj in veter, se vrneš nazaj k vodi in zemlji ter uživaš v razgledu, zavedajoč se razdalje, ki si jo prehodil, in hvaležen za vse te besede.