Tišina šepeta mi

Na voljo imaš par minutk, pol ure, uro, dve…
Tako dolgo si čakal/ na to, morda nekaj dni, tednov, mesecev, let.
Si sam/a? Se lahko kam umakneš? No, pa se daj.
Sedi na stol, fotelj, ulezi se na kavč, posteljo, pojdi ven na teraso, v gozd, ali pa se kam zapelji…kraj te bo našel, ko boš nehal/a iskati.
Si tukaj?
Šššš…
Se je gladina že umirila? Ali še valovi butajo ob stene? Kakšna je voda, hladna ali topla oz. celo vroča?
Šššš…
Za hip malo pomisli kaj te je pripeljalo sem. Počneš to pogosto? Premalokrat? Prvič?
Zobe in telo si verjetno umivaš vsak dan. Kaj pa avto, če ga voziš? Svoja oblačila? Kaj, če bi slednje obogatil še z umivanjem svojega duha, svojih zaznav in občutenj?
Saj ni treba vsak dan, tudi ne vsak teden, po občutku, ko te pokliče, če te pokliče.
Kaj pa zdaj? Kakšen dan se ti dogaja? Kakšni dnevi so za teboj? Kaj pa teden, tedni, meseci, leto?
Zagotovo je bilo doslej že veliko trenutkov, ki bi jih lahko izkoristil/a za poslušanje tišine, pa jih morda nisi, a si si še kako želel/a.
Zdaj sta se srečala. Bodisi tisočič, stotič, bodisi prvič.
šššš…
Kje si? V glavi? V grlu? V srcu? V želodcu? Kje si?
Pusti da te tišina odpelje…tudi, če slišiš tiktakanje ure, avtomobile, šum vetra, šelestenje listja, prepevanje ptic, pasji lajež, ljudi, šumenje potoka, valovanje morja…
Tudi, če si pri miru in tiho, se nekje zunaj vedno nekaj dogaja. To je vesolje v malem, ki pa se lahko vsak trenutek odpre tudi znotraj tebe. Ko je čas, če si dovoliš…
Svoje vesolje lahko še lepše občutiš, če ne loviš sleherne misli, ki ti pride na pot. Pusti jih, naj letajo sem in tja, se bodo že naveličale tvoje nepozornosti.
Poskusi zaenkrat občutiti samo svoj dih, kot bi začel/a polzeti v spanec.
In tako ponavljaj tako dolgo, dokler ne izgineš v ‘nič’.
In samo bodi…in bodi…in bodi.
In ‘prisluhni’.

Ko postane preglasno, jo poišči.
Ko postane napeto, jo poišči.
Ko te postane strah, jo poišči.
Ko postane megleno, jo poišči.
Ko imaš čas, jo poišči.

Ona je zmeraj tam/tukaj.