Trije odnosi

V vsej raznolikosti in barvitosti življenja je odnosov najverjetneje toliko, kolikor je nas in kolikor je brezmejna naša domišljija. Pa vendar je včasih dobro kaj poenostaviti in se osredotočiti na res najpomembnejše, da se našemu kompasu ne začne preveč vrteti.

Vsake toliko se spomnim pred leti slišanih izjemno dragocenih besed dobrega prijatelja o treh najpomembnejših odnosih v našem življenju, zlasti takrat, ko me vsaj en pocuka za rokav.

Običajno je to odnos, ki je najbolj zaznal neravnovesje. Včasih mi v oči pogleda tisti, ki je dobil preveč ali pa premalo pozornosti. V vsakem primeru se vsi trije do neke mere prepletajo.

Tako kot je človek sposoben kreirati skozi čustva, misli, besede/zvoke in dejanja, lahko rečemo, da tudi ustvarja in živi skozi tri različne glavne odnose:

◊ ODNOS do SEBE ◊

◊ ODNOS do DRUGEGA ◊

◊ ODNOS do DUHOVNOSTI/ ŽIVLJENJA/BOGA/VESOLJA/NARAVE/LJUBEZNI/USTVARJANJA… ◊

Ti trije odnosi se med seboj prav zaprav ne izključujejo in so v bistvu eno in isto (sploh, če čas in prostor dojemamo nelinearno, sebe in drugega pa več kot samo telo s čustvi in razumom), a umetnost je imeti enak odnos do vseh treh/vsega oz. vedno znova najti pravo ravnovesje, zlasti na dnevni ravni.

Vrstni red je pomemben, vendar je pomembno, da se tudi ta ob svojem času menja, zlasti če si prizadevamo za stabilno rast, zrelost in notranji mir.

1 = odnos do sebe

2 = odnos do drugega (otrok, partnerja, staršev, prijateljev, sodelavcev, ne/znancev, živali…)

3 = odnos do duhovnosti oz. (Skrivnosti) Življenja (vse, kar v sebi nosi iskro stvaritve in rasti)

1-2-3, 1-3-2, 2-1-3, 2-3-1, 3-1-2, 3-2-1 — 1+2+3/1=2=3

Pomembnost tega je v prvi vrsti odvisna od naših vrednot (ki se včasih tudi spreminjajo), želja, življenjskih potreb (tudi drugega), namena in okoliščin v določenem trenutku ali obdobju in še marsičesa drugega, velikokrat očesu nevidnega in umu nerazumljivega.

Še kako se splača vsake toliko ustaviti, si vzeti čas in poskusiti najti ‘lepilo’, ki nas povezuje z drugim/i. Še kako dobrodušno se je zavedati, da je Skrivnost življenja (vesolje, narava, bog, ustvarjanje iz srca…) v vsem/h in hkrati nekaj, kar si zasluži našo pozornost in zaupanje, saj nam na naši poti prinaša nepredstavljivo milost in  usmeritev. Takrat se najdeta tudi moč in pogum za pomembne korake naprej. Še kako se splača spustiti in predati ‘temu vseobsegajočemu’ vse, kar nas bremeni, ustavlja, slepi… Ko ‘imamo’ to, smo (lahko) vedno (nazaj) na pravi poti, tudi, če kdaj zaidemo.